THE END

Spet sem doma in se počasi navajam na našo klimo. Komaj čakam da vidim vse prijatelje, v enem letu se je namreč nabralo ogromno zanimivih tem za pogovore. Poleg tega pa so tukaj še počitnice!

Zagotovo je bila to velika in pomembna izkušnja v mojem življenju. Predvsem sem spoznala ogromno novih prijateljev s katerimi bomo (vsaj upam) obdržali stike. Včasih je bilo tudi naporno, predvsem pa zabavno, zanimivo in novo!

Ali kot pravijo,... povsod je lepo, vendar doma je najlepše,.... vendar zato moraš najprej potovati!
...in kot je rekel Shrek: "Nasvidenje v naslednji vojni!"

PREKO ŠVICE, LIECHTENSTEINA in AVSTRIJE do DOMA :)

Francijo smo zapustili pri Badnu, torej Švicarski meji. Nato pa proti mestu Zurichu, številnih švicarskih jezer. Na poti domov smo imeli definitivno lepše vreme kot cele počitnice.

Prečkali pa smo tudi Liechtenstein in se ustavili v glavnem mestu Vaduz. Je majhna a bogata država, kjer se večinoma ukvarjajo z bančništvom, imajo pa tudi nekaj industrije in turizma. Vaduz je na vzhodu varovan s hribi na zahodu pa ga od Švice loči reka Ren.

Na grad se nismo povzpeli, kljub temu pa nas je presenetila tabla, kjer je bilo v petih jezikih napisano nekaj o tem mestu. To mi še danes ni čisto jasno, ampak poleg Ang, Nem, Fra in Špa jezika je bilo prevedeno še v Slovenščino!


Nazadnje smo prečkali še Avstrijo. Tu sem imela občutek da sem skoraj že doma. Kljub temu pa se je pot od Innsbrucka, preko Kitsbuchla do Beljaka vlekla kar nekaj ur. Na koncu smo se odločili, da prespimo še eno noč v Avstriji.

Naslednji dan pa preko Karavank na sončno stran Alp :) Pa še res nas je presenetil lep topel sonček, ki smo ga bili po tednu niskih temperatur in dežja prav veseli.

POT NAS JE VODILA ČEZ ALZACIJO IN LORENO

Počitnic je bilo konec. Počasi smo se obrnili proti vzhodu. Iz avtoceste smo videli še nekatera večja mesta kot so Reims, Metz, Nancy, Milhouse. Po francoskem delu smo prečkali tudi Loreno in Alzacijo. Ta območje že bolj spominja na naše.
Je bolj zeleno, deloma tudi hribovito.
Opazijo se tudi nemški napisi, saj gre za območje, ki sta si ga menjavala tako Francija kot Nemčija. Tukaj se nismo prav veliko ustavljali, saj nas je čakala še dolga pot proti domu.

PREPAD V NORMANDIJI

Vreme nam spet ni dajal nekih optimističnih napovedi. Kljub temu smo nadaljevali vožnjo proti mestu Eterat (v Visoki Normandiji) v bližini največjega Evropskega (no če ne drugega vsaj Francoskega) pristanišča La Havre.

Normandijski most
Še enkrat smo prečkali kabelski most, tokrat ob izlivu reke Sene. Ta je bil dolg 840m (za polovico daljši kot tisti pri Loari). Večji med tem tipom mostu je le njegov 'dvojček' na Japonskem (Tatara).


Eterat
Tukaj se obala Atlankika spremeni. Peščeno obalo zamenjajo velike skale. V Eteratu je najlepši prikaz 150m velikih pečin. Glede na to, da je vse dobro varovano, se lahko povzpneš na sam vrh. Tu pa imajo urejeno površino celo za igranje golfa. Pozornost privabljajo tudi galebi in druge price, na splošno bi lahko rekli narava.

Tu je veliko časa preživel tudi slikar Claude Monet, zraven pa je še ena manjša a prav tako simpatična vasica s številnimi restavracijami.

"DAY D"

Gre za zelo pomemben zgodovinski spomenik, ki se v francoščini imenjuje 'plage de debarquement'. V bistvu gre za celo plažo Calvados, ki je znana po drugi svetovni vojni, natančno iz dne 6.6.1944, kamor so se s padli izkrcali Američanski vojaki, ki so priskočili na pomoč Francozom in Angležem pri premagovanju Nemškega okupatorja.
Danes so po celi plaži zastave (opaziti je celo slovensko), spominski tanki, številni muzeji, bivše nemško taborišče, pokopališče in številni spomeniki...

Iz Bretanije smo prišli v Normandijo. Na samem severu ob Angleškem kanalu je
Tu so zapečateni grenki in tragični spomini, ki bi jih ljudje najrajši izbrisali iz zgodovine, pa kljub temu pomembni dogodki in preobrati, ki nas učijo o prihodnjosti.

V DEŽELI ASTERIKSA IN OBELIKSA

Toraj še vedno v Bretaniji, nekaj kilometrov zahodno v mestu Saint Malo


SAINT MALO

Še istega dne popoldne smo se pomaknili malce proti zahodu. Prijatelji so mi predlagali obisk tega mesta. In izkazalo se je, da je res nekaj posebnega.
Že sam sprehod ob Bretanski obali nas je navdušil, predvsem Anito, saj je tukaj prvič stopila v Atlantski ocean (motile so nas le izreno nizke temperature, ki so nam vsele vse veselje so sončanja na plaži.)











Ob obali so se bohotile hiše, ena lepša od druge. Igrali so se z oblikami, predvsem pa z različnimi vrstami kamnov. Predvidevali smo, da gre za izredno bogato četrt. Sam pogled nanje pa je dajal pravljični vtis.
Center mesta je bil ograjen v staro obzidje v njem pa polno trgovinic, ki spet pritegnejo turiste. Še nekaj uličnih umetnikov. Samo mesto je name naredilo prav poseben vtis. Zagotovo je najboj urejeno Francosko mesto, kar sem jih sama videla (pa jih niti nisem videla tako malo.)

Tukaj smo se spravili na Bretonske piškote. Poleg njih pa so za Bretonijo značilni tudi karamelini bonboni, Bretonske galete (take, kot jih jedo na praznik treh kraljev), bretonske palačinke (večinoma gre za polnozrnato moko, zadradi česar dobijo lepo rjavo barvo) in Cidra (alkohol:)

MONT SAINT MICHAEL

Torej Bretanija! Že nekaj časa smo se vozili po Bretaniji. Za enkrat smo videli Nantes, delček tamkajšnje plaže. Ker nismo imeli veliko časa, pot pa je bila dolga, smo se namenili direktno proti Mont Saint Michaelu.

Pravo Bretansko mesto Rennes smo prečkali ponoči, tako da se bolj kot mesta spominjam osvetljenih ulic in cestnih križišč.

MONT SAINT MICHAEL

Oči se je zbudil že nekaj časa pred ostalimi in nadaljeval z vožnjo. Mi smo se tako zjutraj zbudili s pogledom na Mont Saint Michael. Gre za drugo najbolj turistično mesto v Franciji (poleg Pariza seveda). Ta čudežen kraj je polovico dneva otok, drugo polovico pa ga zalije voda in nastane polotok.
Priključili smo se skupini Američanov, in skupaj obiskali katedralo. Danes na otoku živi 6 menihov, 5 nun, 2 duhovnika in 6 oskrbnikov. Šol tukaj ni, je pa ogromno restavracij in trgovin s spominki.

NANTES

"V Franciji je več gradov, kot trgovin s kruhom", je bil spoznanje moje mamice...(sicer na čase res malo pretirava, ampak to da je gradov ob Loari ogromno je resnica).
Tokrat smo bili namenjeni v Nantes (včasih znano kot Bretonsko mesto, tam kjer se Loara izliva v Atlantik.) Tja smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. In imeli ogromno srečo s parkirnim prostorom, saj smo parkirali v samem centru mesta.

Zanimivo je, da se zdi večini ljudi Nantes zelo, če ne najlepše Francosko mesto. Res je, da je poln življenja, mladih, ogromno je lokalov, trgovinic,... Če ne drugega je veliko bolj živo, in vedno se kaj dogaja.










Za tiste, ki pa jih bolj kot to zanima zgodovina, arhitekutra, velike katedrale, opera, ipd. se tukaj ne bodo dolgočasili.

Proti večeru smo se odpeljali še do samega izvira reke Loare v Atlantik (pri mestu St. Nazaire). Za zabavo smo naredili pot čez most. Na vrhu mostu pa je bil pogled prav veličasten.













Bivša tovarna bretanskih piškotov

PRVI DAN NA POTI

Še isti dan smo se podali na pot. Še dobro da so prišli z avtodomom, saj sem imela čisto preveč stvari, tako da je že tukaj zmanjkovalo prostora :)

Zavili smo na avtocesto proti severu in se namenili obiskati gradove Loare. To je bilo zame sicer že drugič, pa mi je bilo kljub temu zanimivo. Sicer smo pogledali le dva, ostale bolj kot ne površno od zunaj, pa je bilo že to preveč.

Bolj smo bili navdušeni nad izletom s kolesom... Po celi Franciji kolesarskih poti namreč ne manjka. Preglavice nam je delalo le slabo vreme. Nikoli nisi vedel ali bo deževalo ali ne. Tokrat smo imeli srečo, saj smo pod zavetje avtodoma prišli dve minuti pred temu ko se je 'ulilo'.

PRI MOJI DRUŽINI V LIMOGESU...

Paule in Bertrand sta že nekaj časa nestrpno čakala, da bi spoznala moje starše in sestrico. V nedeljo smo tako z njimi preživeli en dan. Že ob osmih zjutraj smo se znašli pred njihovimi vrati.
Bertrand jim je že zjutraj pripravil ekskurzijo po Limogesu. In na moje presenečenje sem ugotovila, da po enem letu niti ne poznam vseh stvari. No kakorkoli, nikoli ni prepozno :)

Mojim je bil Limoges zelo všeč, predvsem parki, staro mestno jedro,... še bolj kot to pa so bili presenečeni nad francosko kulinariko. Paule se je s kuhanjem res potrudila. Še predno smo dobro prišli v hišo jih je že čakal aperitiv, nekaj alkohola pred jedjo, pravijo ne škoduje, kljub temu da za temu sledi še deci francoskega vina pri kosilu :)

Počutili so se kot v restavraciji, posebaj zainteresirani pa so bili pri probavanju francoskih sirov. In ker na koncu brez sladice ne gre, je pripravila še češnjevo pecivo.
Upam da tokrat nisem pri komu prebudila prevelikega apetita :)