Južno od Bordeaux-ja, v mestu Arcachon se nahanja največji peščeni nasip v Evropi. Imenuje se Dune de Pyla in je, posebno poleti, zelo popularen med turisti.
Midve sva se tja odpravile že zgodaj zjutraj. Vendar pa se naju je, kljub velikim pričakovanjem, bolj kot ne držala smola - in to ves dan!
Že okoli 8 ure zjutraj je bila v Bordeaux-ju megla. Celo pot z vlakom (ki je trajala približno 1h) je bilo bolj kot ne oblačno in na vsake toliko časa je padal dež. Žal nama je bilo, da nisva poslušali Glena in vzeli s seboj več toplih oblek.
Na železniški postaji v Archaconu sva se najprej pozanimali kje vozi avtobus za Pylo. Ravno sem iztopila iz avtobusa (kjer sva iskali informacije, avtobus je bil parkiran na avtobusnem postajališču), v tistem trenutku pa je neki avto zapeljal iz krožnega križišča, zbil znak ob cesti in trčil direktno v avtobus. Sreča v nesreči bi se temu lahko reklo - predvsem bi naju lahko poškodovali deli avtomobila, ki so dobesedno leteli po zraku. Na koncu se je vse lepo končalo, z izjemo materialne škode, ki je pri temu nastala.
Klju temu pa se vreme ni nič spremenilo. Zato sva naredili sprehod ob zalivu Arcacona (je velik zaliv, ki se od atlantskega morja loči predvsem po bolj mirnem morju, Christiane pa mi je povedala, da v času oseke v tem zalivu vode praktično ni več - kljub temu da je za moje pojme zaliv res ogromen.) Ob zalivu je ogromno barov, ki so med visoko sezono polni turistov, tisti dan pa je bilo težko opaziti osebo na ulici. Pogreli sva se ob vroči čokoladi, s pogledom na morje, ups. meglo.
Po dveh urah bluzenja po praznem mestu, sva se tako le odpravili pogledat Dune de Pyla. Kljub slabemu vremenu nisva bili edini turistki. Povzpeli sva se na vrh nasipa. Ob lepem vremenu je razgled res fantastičen (na eni strani ogromen gozd na drugi Atlantik) - čisto nekaj drugega kar sva videli midve. Christiane, ki je bila tu večkrat na počitnicah, je bila razočarana tudi nad valovi atlantskega oceana, navajena je 3metrskih valov, tokrat pa je bilo morje res mirno.
