ZADNJI DAN V BOLNICI

No pa se je počasi končala tudi praksa. Voa, sem zadnjič videl v sredo, saj ima danes in jutri neke obveznosti v Parizu.
Zato sem že v sredo pripravila hladni aperativ za sodelavce. Voi sem obljubila, da ostaneva v kontaktu.

Za danes mi ni ostalo veliko dela, ponovno je bil na obisku nek laboratorij Roche, s predstavitvijo svojih zdravil.

Jutri mi ni treba iti v službo,... še dobro, saj je danes po celi Franciji ogromno število prireditev, namenjenih Prazniku glasbe, in se bodo po vsej verjetnosti zavlekle v pozne (ups....) zgodnje jutranje ure ;)

FRANCOSKI CENTRALNI MASIV in TERME

Po vseh potepanjih po obalah Atlantika in Mediterana, mi skoraj ne bi uspelo videti centra Francije. Sicer je res manj zabaven, posebno poleti, je pa zato toliko bolj specifičen.
Francoski centralni masiv je staronagubano gorstvo (torej starejše kot Alpe, Pireneji). Posledično je tudi drugačnega videza. Kamnine so bolj temne (s tem tudi hiše, cerkve v okolici). Znan pa je po številnih vulkanih.
Načeloma so tudi vrhovi nižji, najvišji je Puy de Sancy (1886 m). Ta je bil tudi naš cilj ;)



Prvtni načrti, za pešačenje se niso uresničili (pa v tem primeru niti ni bila kriva moja lenoba ampak enostavno vreme). V bližini je bila torej kabinska žičnica, nato pa še slabe 5 min hoje ;)
Navzdol je šlo celo brez žičnice ;). Kljub temu pa je že začel padati dež. Na srečo avto niti ni bil tako daleč.



Popoldne sva se ustavila v neki vasici, ki je zelo popularno po termah. (Ime sem trenutno pozabila). Sama v termah nisem bila, je pa zanimivo predvsem to, da v Franciji te niso tako popularne kot pri nas - večinoma je ime "rezervirano" za bolnike ali stare ljudi.

Izlet je bil zanimiv, ob lepem vremenu pa bi bilo najbrž še veliko lepše.



Pa še ena lepa slikica na poti nazaj

MOTORISTI

Sicer ne vem kaj se je pravzaprav dogajalo in iz kakšnega razloga, bilo pa je nenormalno ogromno motornih koles in starih avtomobilov. V bistvu sem jih 'srečala' čisto po naključju.
V soboto je bil spet lep dan, zato sem šla s Sylvainom do jezera Paradoux.
Na moje presenečenje sva videla tole:

LA VIE EST BELLE...

No sej boste spet rekli da samo uzivam...ampak vseeno. Res je da mi sluzba postaja vse bolj vsec (ne bom rekla da je vedno bolj zanimiva, le dela je vedno manj).

Tako sem v torek, kot obicajno pisla v bolnico (pa so imeli neki sestanek), racunalnik je bil zaseden, tako da me je Voa lepo prostila, ce me ne moti se en prosti dan. (Seveda me je bilo zelo tezko prepricati ;)))

Ker je bilo lepo vreme, sem predlagala Danieli, da greva do bliznjega jezera Vassiviere. Seveda je bila takoj za. Spotoma sva srecali se enega prijatelja, ki ni kazal nobene volje do predavanj - tako da se je odlocil, da nama dela druzbo.
Pa smo preziveli se eno popoldne na plazi, v vodi, soncku in blazini...
V bistvu mi je bilo samo jezero zelo vsec, tako da upam da bo tudi ta vikend lepo vreme!


Tole pa je bilo naše darilo za Danielin rojstni dan...
























Trenutno pa sem v knjiznici in cakam na rezultate od DELF-a (francoscine). Baje so jih ze objavili, tako da gremp preverit - pa drzite pesti zame ;)

ZADNJI DAN V BAYONU

Tisto noc je noro dezevalo, nehalo je sele dopoldan. Se zadnjic smo se skupaj z Vincentom odpravili v Bayon. Ker je bila nedelja, je bila vecina trgovin zaprtih.

Jezik baskov se zelo razlikuje od ostalih Indoevropskih, in do danes si se niso znali razloziti od kod in zakaj prihaja... Ampak nazalos je (posebno v Franciji) francoski vpliv premocan, tako da baskov prakticno ne najdes vec. V solah se ucijo francosko, tudi napisi so v francoscini in sploh na ulicah ljudeje govorijo francosko. Vincent nam je razlozil, da v Franciji 'prave Baske' najdes le v zaledju in se to je bolj izjema kot pravilo. V Spaniji je drugace, tu imajo veliko vec avtonomije, posebno v solah... zato je se je tam jezik veliko bolj obdrzal.

Po pocitku ob pijaci smo se odpravili nazaj v Limoges. Vecinoma je dezevalo, tako da se niti nismo veliko ustavljali.
Spomini so bili lepi, ponovni zacetek v ponedeljek pa veliko tezji :)

V DEZELI BASKOV

Je bilo prejsnic prehitro konec sluzbe, tako da mi ni ratal vsega napisat :)))

No da dokoncam zgodbo,.... se isti dan so se torej odpravili do Vincenta, ki nas je bil prav vesel, saj v Bayonu zaenkrat ne pozna veliko prijateljev.
Naslednji dan smo imeli kar resne probleme z vstajanjem :) pa nam je kljub temu uspelo. Tako da smo se do enih spravili iz hise, pa direktno na plazo.



Tokrat prvic so bili v Atlantiku res veliki valovi. Vecino casa smo bili ponovno na plazi - kopanje, frizbi,... kar se srfanja tice smo bolj opazovali. Kljub viskokim zascitnim fakorjem nase kreme niso kaj prida pomagala (z izjemo mene - sem jo kar dobro odnesla) so bili ostali za odtenek bolj rdeci kot ponavadi.



Ko smo se navelicali sonca - je bil prvotni plan ogled Biarriza - bolj komercializirano mesto v dezeli Baskov, ogromno lepih hotelov, nenormalo ogromno ljudi na plazi, se vec srfarjev... Kasneje pa smo se odpravili v Spanijo in to predvsem zaradi sopinga (cene so tukaj res nizje - predvsem kar se tice bencina, pa hrane, pa jasno tudi alkohol). Zelja, da bi obiskali San Sebastjan v Spaniji se ni uresnicila, predvsem zaradi dezja!

DUNE DU PYLA - tokrat ob lepem vremenu

Tole je pa pogled na Dune du Pyla ob lepem vremenu

Skupaj z Danielo sva bili ta vikend povabljeni k Vincentu v pokrajino Baskov. Zmenjeno je bilo da startava iz Limogesa ze v petek zgodaj zjutraj,pa se je vse skupaj zamaknilo do okoli 11 ure.

Najprej sva pospremili Greto do zelezniske postaje, namenjena je bila domov na Madzarsdko - toraj se en Erasmus manj.
Nepricakovano pa se nama je pridruzil se Sylvain, s katerim smo bili ze skupaj v La Rochellu.




Od Limogesa preko Bordeauxja, pa vse do Archacoona sem vozila jaz (komaj cakam Thalio).

Obiski v Franciji so se ze zaceli ponavljati - ne vem ali je to zato ker sem res ze obiskala vse zanimive stvari, ali pa je to bolj stvar domislije. Kakorkoli se enkrat sem se povzpela na nasip Dune de Pyla! Kljub temu da sem bila tu ze drugic, je bilo tokrat veliko lepse in bolj zanimivo, SONCE NAREDI SVOJE !!!!



Atlantik je bil super za kopanje, tako da smo ostali na soncku do 7 ure popoldne!

KDO JE BOR?

Sicer ga še ne poznam, pa bi ga rada spoznala  (čez dobre tri tedne, ko bom doma). Sem pa že videla nekaj slikic, na katerih je prav simpatičen.

Pa da ne bo preveč skrivnosti, od 5.junija imam enega bratranca več. Vse najlepše Petri in Simonu, pa seveda tudi Boru in Marku!

JENNYFER, SUZI in ostali Erasmovci – VEČINA ŠTUDENOV JE ŽE DOMA

Ugotovila sem, da je pravzaprav ogromno Erasmus študentov, s katerimi sem bila skupaj v Limogesu praktično celo leto – in so v temu trenutku že doma, pa o njih pravzaprav še nisem čisto nič napisala.

Prva izmed njih je zagotovo Jennyfer (tokrat iz Anglije). Bila je definitivno najbolj simpatična punca, s katero sva bili pravzaprav skupaj ves čas. To poletje bo delala pri španski družini, načrt pa je da se ponovno srečava jeseni. Zagotovo pa jo bom pogrešala tukaj v Limogesu- sploh pa žurke, pa neskončno dolge pogovore…. 



Suzi je bila punca iz Kitajske oz. moja soseda v Franciji. Drugo leto se bo spet vrnila v Limoges, da dokonča študij. Glede na to, da so bili kitajski študentje bolj zaprti, in so se večinoma družili le med sabo je bila Suzi definitivno izjema. Njen hobi pa je bil kuhanje – tako sem imela tudi jaz priložnost poizkusiti pravo kitajsko hrano. In ker sama ne kuham najbolje, sem jo povabila naslednje leto v Slovenijo (bo moja mami kaj skuhala ;)))))



Skoraj bi lahko rekla, da je v Limogesu iz dneva v dan bolj mirno. Poleg Jenny in Suzi so odšli tudi Manuel, Jennyfer(am.), David, Pilar, Chris, Sylia, Emily,…. Jutri potuje na Madžarsko Greta.

S KANUJEM PO REKI VIENNE

V nedeljo je društvo, ki se ukvarja s stiki med mednarodnimi študenti in družinami, organiziralo spust s kanuji. Že sama ideja je bila fantastična, in ker smo imeli poleg vsega še najlepše vreme, je bil skoraj popoln dan.
Spustili smo se po reki Vienne, ta je pač najbližja Limogesu. Voda je bila sicer zelo mirna, sem pa kje minimalen spust, malo manj adrenalina, pa zato zelo zabavno vzdušje. No kljub temu 'zelo mirnemu' športu, sem dva dni kasneje ugotovila, da me rame pošteno bolijo. V kanuju sem bila sama s Paule, saj je Jennifer že odšla domov v Ameriko. Vsega skupaj je bilo okoli 15 čolnov, vendar sem poleg naju poznala le Štefana ter Quentina. Bertrand pa je vmes naredil kar nekaj lepih fotk.
Na koncu pa je sledil še piknik…